dan in še marsikaj več

Drevesa šumijo.

Ko odprem vrata male moje karjole in stopim v hladno temno noč, tako pogosto okoli polnoči, včasih celo kasneje, vračajoč, vrnjen iz Ljubljane, zadiham v šum dreves. Ta, mračni a osvobajajoči, šum. Hlad, surovost, resničnost.

Vedno ostanem sam: vrnjen k svoji nevesti.

Spet dolg dan poln opravkov. Vožnja, vožnje. Stefanovo povabilo v idejo, v mentalni prostor. Radi preprosto rečemo – projekt, a tu gre bolj za ta ustvarjalni prostor. Ob nekom, ki ga spoštujem, za katerega se mi vedno zdi, da razmišlja v smeri bistvenih vprašanj (in ne ideoloških, moralnih odogovorov), mi je v čast zvedeti, da me želi že v neki skoraj konceptualni fazi ob boku. Na kratko, s konceptualne strani gre za raziskovanje s kakšnimi prekoncepcijami, mogoce predsodki vstopimo v sodelovanje ali partnerstvo. Skozi robotiko oz. tehnologijo je vedno zanimivo raziskovati kaj je človeškega v človeku. Ali, manj ambiciozno, kako razmišljamo, kdo smo, kakšni smo. Robot Partner.

Po EDGE-Dept kosilu, v Sax pub, kjer je bilo druženje Domačih raziskav, oz prijetno vpogledovanje v izid male knjigice ‘Razvezani jezik’. Zelo lepo, Vaskotov dizajn (jok|e) ka pihne do riti in še dalj. Nalepkice.

Z Petrom raziskujeva možnosti okoli vodljive kamere, za katero bi hkrati sistem vedel, kje točno v prostoru je in njeno rotacijo, tilt, etc. Z natančno izvedbo, bi se lahko fizični in virtualni prostor v neki video (2d) sliki/projekciji zlila v eno. Gre za video stream iz kamere + real-time 3D prostor v katerem se giblje kamera po istih koordinatah, kot ‘fizična’. Ob čudnem odporu proti uporabi pojma ‘imaginarno’ ali ‘realno’ je nastala zanimiva formula z veliko potenciala za nadaljno konceptualno/vsebinsko/etc raziskovanje:

“v čem je razlika med osjo [fizično <-> virtualno] in osjo [realno <-> imaginarno]”

Z Nevenom (Kordo) nastopamo z njegovim dogodkom Jubilej to soboto (17/11) na Bohoričevi. Bil pri njem, da mi je razločil sredosled. Zanimivo, da se tokrat spet osredotočam na zvok – po njegovi želji. Procesiranje, noise, komadi.

In potem premiera Zalajaj, da te vidim, oz Bark, so I can see you, na katero sva šla z Bredo, in je izpadla pravzaprav prav prijetno fletna. Ne, v resnici nimam čisto pravega odnosa, vendar sem vesel, ko mi Aleksandra reče, da ni našla nobene napake v zvoku ali videu. To je res lep kompliment. Edin ‘agresiven’ element je bil Mihatov tekst, ki je globok, izpovedujoč, močen, skoraj bi človek rekel moten, vendar še vedno zelo realno, v smislu koliko je lahko doživljanje sveta in lastnih kompleksnosti lahko realno. Imaginarno? Vendar je prav ta agresiven element deloval kot zelo dober protipol, uravnotežil je vso estetiziranost, lepo je kontrastiral z nečim prav grdim, in to je bilo zelo lepo. Tako je vsa ostala nežnost prišla še bolj do izraza.

Bredi je pasalo it malo ven, sploh za njen rojstni dan. Srečala sva cel kup ljudi, in po predstavi v stari elektrarni še skočila do Grejpfrutovcev, kjer sva si pogledala njihov prostor ob Gromki. Toplo so imeli, z drvi kurili, Jurc-Sikči nama je razkazal, med drugim je pokazal tudi cele štiri ZX spectrume v ‘zgornjem nadstopju’. Yay.

In doma, v strahu pred količino projektov.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: